»V nekaterih obdobjih je na kavni plantaži zelo lepo. Ko je v začetku deževja vzcvetela, je vsa zažarela, bila je kakor kredast oblak sredi megle in pršečega dežja- prek šeststo juter nasada. Cvet kakavovca ima nežen, rahlo grenak vonj, podoben vonju trnuljinjega cveta. Ko je plantaža pordela od zrelih jagod, smo poklicali vse ženske in otroke, ki jih imenujemo tote, skupaj z moškimi obirat kavo z dreves; potem so jo z vozovi in cizami odpeljali dol v pražarno ob reki… Veliki sušilec za kavo se je vrtil in vrtil in kotalil kavna zrna po svojem železnem trebuhu s podobnim zvokom, kakor če voda premetava kamenčke po morskem bregu… Pozneje so kavo ročno zluščili, prebrali in sortirali, so spravili v vreče in jih zašili s sedlarsko šivanko… Čez dan ali dva bo kava v morju in lahko smo samo upali, da bo šlo na velikih prodajnih dražbah v Londonu vse po sreči.«
Karen Blixen, Spomin na Afriko, 1917 (prevedla Maja Kraigherj)
: :